»Ko sem bila otrok, nam je na cesti zgorel avto. Iz tega otroškega spomina na avtomobile, ki vozijo mimo, je nastala Odrešitev za začetnike. Sredi kaosa in strahu mimo zgorelega avta zapelje drug avto – bleščeč, nov, z družino, ki se zdi popolna in se ne ustavi, da bi pomagala. Kdo so ti ljudje, ki se odločijo, da ne bodo ustavili?«

»Ko sem bila otrok, nam je na cesti zgorel avto. Iz tega otroškega spomina na avtomobile, ki vozijo mimo, je nastala Odrešitev za začetnike. Sredi kaosa in strahu mimo zgorelega avta zapelje drug avto – bleščeč, nov, z družino, ki se zdi popolna in se ne ustavi, da bi pomagala. Kdo so ti ljudje, ki se odločijo, da ne bodo ustavili? Film se zavrti okoli njih, a ne postavlja pod vprašaj le njihovih dejanj; preiskuje tudi razloge za njihove odločitve. Se bojijo soočenja s svojo lastno ranljivostjo ali gre za naučeno brezbrižnost, simptom širšega družbenega stanja?«

»To bi primerjal z vožnjo avtomobila – tudi ko voziš avto, moraš vedno biti pozoren, temeljito opazovati okolico in biti pripravljen na marsikakšno presenečenje.«

»V Sloveniji se bo delež električnih avtomobilov povečal na od 20 do 25 odstotkov vseh vozil, ne pa več, ne bi si upal trditi, da bomo imeli do leta 2035 na cesti samo električna vozila.«

»Potem smo čakali okoli 40 minut zunaj v avtomobilu. Otrok se je zvijal od bolečin, ker ga je tako peklo. Nedopustno je predvsem zato, ker smo čakali v avtu. Bilo bi fer, da se tak za tak primer, za takega malega otroka, da se nas vsaj da v neko izolacijsko sobo, da bi počakal do negativnega izvida testa in bi ta čas mogoče prejel kakšno protibolečinsko tableto.«

»Smo se usedli v avto in šli. Po cesti so bili taki zastoji, kaj takega še nisem videl. In se že vozimo skozi. Bencina se lahko dobi samo 20 litrov na človeka. Velja polna mobilizacija. Se pravi, vsi, ki so stari od 18 do 60 let, morajo tja. V Kijevu – ravno od tamalega prijatelj razlaga, se streljajo, bombardirajo, tanki so že skoraj pri Kijevu.«

»Predvidevam, da smo tako prišli do poosebljenja nekaterih otrok, ki so hodili v te šole in se niso nikoli vrnili domov. Ob cesti so tudi ti majhni križi. In takoj sem vedela, da želim fotografirati niz teh križev s temi majhnimi otroškimi oblačili, ki visijo na njih, da bi se spomnili in se poklonili tem otrokom ter jih naredili vidne na način, kot že dolgo niso bili.«